Moje rožce

Ko gledam moje rožce in razmišljam kaj bi bilo lahko drugače če ................... mi hodi po glevi pesem :Pepel In Kri - Sonce pomladi Sonce pomladi - veselje in smeh. Imamo se radi se vidi v očeh. Sonce pomladi življenje budi. Skrita ljubezen se v strast prelevi. Sonce pomladi se z roso igra. Pridi ukradi mi jutro srca. Sonce pomladi, naravo budi, barva poljane in klasje zlati. Misli jesenske nimam vas rad. V srcu nosim pomlad. Ljubim, ne ljubim, vse naenkrat. V srcu nosim pomlad. Zdaj ko si v cvetju, pridi z menoj. Šla bom, šla, dragi moj. Kot da poletju kljubuje nocoj, naša pomlad, lepa pomlad. Sonce pomladi - veselje in smeh...

Ljubezen

Kdo sploh za ljubezen živi?
Aja saj res mi vsi,
ki vrjamemo vse to,
da nekdo osrečil nas bo!
Joj kako najivni smo,
vsi slepo vrjamemo,
zakaj to delamo,
kot narod hordov smo,
ki tiho trepeče čakamo!
Da napademo,
uživamo,
in nato,
brezpogojno trpimo!
Sprašujem se,
je sploh vredno,
da se borimo,
in na koncu zgubimo vse,
in britke solze točimo le!
Narod neveden,
narod obseden,
vse to smo mi,
sužnji ljubezni!
Res lepo je vse to,
ko cedi se med in mleko,
a kaj ko je samo to,
trplenje vedno znova vzame vse to,
in ti padeš na DNO!!!!!

Ko bom odšla!

Takrat ko bom odšla na pot brez vrnitve.
vas prosim vse
ki boste ostali,
da ne bi tja v škatlo čudmo me dali!

Posujte pepel tja na trate,med rože-
posujte na sončne senožeti.

Tako si želim,pa čeprav v travah in rožcah
želim si naprej
in vse dalje živeti!

Val-ini Ventilčki: Poljub pomladi

Val-ini Ventilčki: Poljub pomladi

Poljub pomladi

Pomladni dan
s soncem obsijan,
nežno pozdravlja v ritmu melodije,
srcu kaže kako naj bije.

Zelena, rumena, rdeča,
prelepa lepotica speča,
le poljub jo sončen nežen prebudi,
zaspanko Zemljo oživi.

Iskriva, spogledljiva,
pomlad vesela in vedno malce nagajiva.
Dneve vztrajno barva v tone žive,
postavi v kot vse puste, črne, sive.

Kot otroci v zabaviščnem parku,
izpolnimo skrita hrepenenja.
Zdaj je čas, ne jutri in ne včeraj
da veselimo se življenja.

Sreča;)

ZGODBA, KI SE PONAVLJA

Povedal bi ti sto stvari,

pa kaj bi sto, na tisoče, moj ata,

a je prepozno, vem, zato,

zaprta so, moj Bog, od groba vrata…

Sem v tvojih hribih včeraj bil

in gledal iz višin v daljave

in v cerkvico sem tam zavil,

sem videl freske in svetnike zlate,

pa grad sem star na holmu odkril

in križ ob poti, mline, žage….

O, vem, ti bi se veselil,

ker tebe ni, odkrivam sam zaklade!

Si NISEM časa vzel za te,

da bi razlagal mi, pokazal svoje sanje,

zdaj čas imam, pa tebe ni,

veš, to je eno čudno stanje!

Otrok bo moj to zgodbo še naprej prenašal,

nikdar, - ker nima časa – ne bo vprašal:

“Hej, oče, kje si včeraj bil,

si novega kaj videl, kaj lepega odkril?”

Kot jaz si zate NIKDAR nisem časa vzel,

ga tudi sin moj zame, dvomim, da bo kdaj imel!?

Morda šele tako, kot jaz, - šele potem,

a kaj, ko je potem prepozno

in to, moj Bog, šele zdaj

Pot,ki jo moraš prehoditi ni dolga: Oddaljenost med tvojo zunanjostjo in tvojo notranjostjo-tvojim srcem. Če tam ni miru,ne boš nikjer na svetu našel veselja. Če je v tvojem srcu mir,lahko greš kamor hočeš: Čudovit dopust bo ,tudi če si doma!