Preišči ta spletni dnevnik

Strani

sobota, 10. julij 2010

Sreča;)





ZGODBA, KI SE PONAVLJA

Povedal bi ti sto stvari,

pa kaj bi sto, na tisoče, moj ata,

a je prepozno, vem, zato,

zaprta so, moj Bog, od groba vrata…

Sem v tvojih hribih včeraj bil

in gledal iz višin v daljave

in v cerkvico sem tam zavil,

sem videl freske in svetnike zlate,

pa grad sem star na holmu odkril

in križ ob poti, mline, žage….

O, vem, ti bi se veselil,

ker tebe ni, odkrivam sam zaklade!

Si NISEM časa vzel za te,

da bi razlagal mi, pokazal svoje sanje,

zdaj čas imam, pa tebe ni,

veš, to je eno čudno stanje!

Otrok bo moj to zgodbo še naprej prenašal,

nikdar, - ker nima časa – ne bo vprašal:

“Hej, oče, kje si včeraj bil,

si novega kaj videl, kaj lepega odkril?”

Kot jaz si zate NIKDAR nisem časa vzel,

ga tudi sin moj zame, dvomim, da bo kdaj imel!?

Morda šele tako, kot jaz, - šele potem,

a kaj, ko je potem prepozno

in to, moj Bog, šele zdaj